Nisem posebna... ali pač?

... ampak ali nismo vsi? Naš mali svet je poln posebnežev in to je tisto kar ga dela pisanega,... posebnega. Sama sebe nikoli nisem imela za genija. Samo prilagodila sem se. Delam natanko tisto, kar živali počnejo že milijone in milijone let. Prilagodijo se, zato da preživijo. Tako so preživeli najmočnejši.

Moje roke in noge niso funkcionalne, zato sem morala poiskati način, ki mi bo omogočil, da se prilagodim in preživim. Moja prilagoditev ne pomeni podrejanje drugim. Preprosto pomeni le z danimi možnostmi, pridobiti najboljše. Ustvarjanje z usti zame ni nič posebnega. Le kadar ustvarim kaj zase mi daje neko posebno zadovoljstvo in takrat tudi nahranim otroka v sebi. A vsem drugim se zdi to nemogoče in posebno, saj nas je zelo malo takih, ki smo roke zamenjali za usta, (nekateri so celo noge). Malo nas je takih, ki smo se prilagodili in postali močnejši. In malo je drugih, ki so se prilagodili na drugi način in tretji na tretji način... in smo spet na celem svetu.

Verjamem, da vsak v sebi skriva svoj talent, svojo prilagoditev. Vsak je močen. Le vzeti si je treba čas in to najti.