Težki časi, domača zdravila

No, pa sem tudi jaz pobegnila v svojo domačo karanteno. Včeraj sem med potjo domov razmišljala, da sem lahko srečna, da se v takih situacijah še vedno lahko zatečem k svojim domačim. Predvsem pa v kraj, kjer statistika še zaenkrat ni potegnila slabih rezultatov. Vem, da vsi čakamo na povratek na stare tirnice, ampak se mi zdi, da ima vsaka tako slaba stvar tudi neko pozitivno stran, če jo seveda najdeš. Sama po zadnjih izračunih nisem bila doma približno že leto in pol. Moje življenje v Ljubljani me je precej okupiralo in pa vmes se je vrinil še zlom gležnja. Zato mi je včerajšnji sončni dan na terasi v družbi najožjih članov družine bil prava terapija za mojo dušo.
Zdi se mi, da se nam v takih okoliščinah čas ustavi in nam Zemlja ponudi možnost preživeti ga na način, ki nam najbolj ustreza. Jaz ga bom porabila za ustvarjanje (domov sem vzela polovico kovčka materialov) in pa za druženje s svojo družino.
Ljudje moramo v takšnih trenutkih pokazati zakaj smo tukaj in zakaj nas je toliko. Da si pomagamo, da smo solidarni drug do drugega. In s tem tudi odgovorni drug do drugega. Če nas ne bi bilo toliko bi v tem trenutku pisala blog sama sebi :) Mati Zemlja že ve.
Čuvajte se in ostanite zdravi!