Okraski življenja

Če bi morala opisati vse podrobnosti, ki so se mi zgodile v zadnjih mesecih, bi rabila več kot eno objavo. Ampak potem bi to zvenelo kot telenovela, ki ima najmanj 300 epizod. Zato bom povzela tiste res nujne stvari, ki jih hkrati ne bi rada sama pozabila in se mi zdijo vredne jih zapisat.
Še pred poletjem, mislim, da je bil začetek junija,(ali julija, spomnim se samo močnega dežja in ni blo prav nič podobno poletju) sem odšla na zadnji sestanek na Radio Študent pred počitnicami. Kot sem že rekla je takrat močno padal dež in ker kot vedno sem hotela biti samostojna, si nisem organizirala prevoza preko društva, ampak je bil moj prevoz avtobus. Ko sem čakala na postaji Gospodarsko Razstavišče, je poleg mene stala gospa, ki je burno pazila, da se ne zmočim. Iz svoje torbice je celo povlekla paket robčkov in mi iz vozička obriše kaplje, ki so me ujele pri izstopanju iz avtobusa. Naenkrat pa se obrne k meni in mi reče: "Poglejte, rada bi vam dala tale šal. Pa ne iz usmiljenja, ali karkoli samo želim, da ga imate, ker vem, da vas zebe." Iz čistega šoka sem težko ugovarjala njeni odločitvi. Nato se odpravi na avtobus in odide. Ta dan je bil za 100% polepšan. Tudi druge stvari so se takrat zgodile, ampak ta trenutek je bil pika na i. Pa ne zato, ker sem dobila prelep šal, ampak zato, ker sem spoznala, da so na svetu tujci, ki so se pripravljeni odreči materialnim stvarem, da pomagajo drugim. Šal visi na zunanji strani omare, zato da me vsak dan spominja na ta dogodek.
Pred morjem sem še 1 teden preživela doma, kar je pomenilo veliko igranja in druženja s svojo sestro, se pravi mi nič manjkalo. Slabe stvari, ki so se dogajale doma, so skoraj že pozabljene in se mi zdi, da so počitnice za celotno družino pripomogle k dobremu vzdušju v naši hiši.
In potem morje: nove dogodivščine, svež morski zrak, poletne romance, in kar je najbolj pomembno skrbi, ki so se pojavljale me letom so potisnjene na stran. Čeprav sem veliko časa rabila, sem se na koncu le sprostila in pustila možganom, da se spočijejo. Glede na to, da sem sama bila na morju (prej sem vedno hodila s starši ali sestrično), je bil zame precejšen izziv. Ampak na koncu se je vse izteklo super. Dnevi so potekali divje, polni žura in smejanja. Le konec je bil žalosten, saj smrt prijatelja, si zapolniš za celo življenje.
In potem nazaj v Ljubljano, v običajno življenje.

Stvari, ki so pomembne v življenju

Vzponi in padci. Večkrat je bilo že rečeno, da je življenje kot vrtiljak in celo pesmi so o tem napisane. Ampak to se ti zgodi le, če ceniš majhne stvari. Pred parimi urami sm se vrnla s plesnih vaj. Bile so zanimive, glede na to, da sem večino plesov odplesala sama. Že neki časa mam probleme ker mi plesni koraki lih ne grejo najbolj in ne vem če je to zaradi mene ali vozička in njegovih tehničnih sposobnostih. Zdi se mi k da sm obtičala na mrtvi točki. In kot pri vsaki stvari za dežjem posije sonce, tud js očitno nism nobena izjema. Umetniku je največja čast, če lahko javnosti pokaže svoje delo. Sama se nimam za ne vem kako umetnico, ampak če že kdaj ustvarm kakšno pesem, je zame to velka stvar. Pred kratkim me je prjatlca prosila naj ji sestavm eno pesem za vabilo in gre tkole:

"Objem je občutek harmonije,
je odraz nedolžnosti,
kot otrok, ki se mami v naročje privije."

Dons je to vabilo razposlala okoli večim ljudem. To vabilo je napisano za razstvo njenih del, se pravi je tudi ona umetnica. Najbolj sem ponosna sm na to da me je povabila, da svojo stvaritev lahko predstavim z njenim delom. Tako lahko vidim, da me nekdo podpira pri tem in kaj je pomembno pri tem, razume. Za to sm ji iz vsega srca hvaležna.

Zdravilo za dušo

Tokrat ne pišem zato ker bi me neki navdihnl al pa ker se mi neki norega zgodil. Čeprov odkar sm nazadnje napisala blog se mi je dogajal na veliko (recimo vožnja s trolo je en primer). Ampak pišem zato, ker bi neki rada dala od sebe, iz sebe kokrkol že. Ponavad je to prvotni namen blogov ali dnevnikov se mi zdi. Trenutno mam prekleto dobr razlog da dam to vn. Sm v situaciji, kje morm bit kreativna, a vso to kreativnost zavirajo misli, k nimajo kj počet v moji glavi. Pa ravno te je najtežji spravt vn na kakršnkoli način. Teh se nabere na miljone, še posebi če si človek, k se zasekira za vsako malenkost. Oziroma marsikomu bi se zdela to malenkost men se pa zdi kot da se mi ruši svet. Pred nekaj časa bi verjela tistemu, ki bi mi reku:"Pa kaj je to kj tazga?" ali "Iz muhe delaš slona". Ne bi pomisla, da on čuti drugače, ker ni v isti situaciji kot js. Danes vem, da če mi kdo potoži, ga ne smem obsodit prehitr, kr so se vloge zamenjale. Mogoč je to tisto, kar me bo oz. je naredl v dobrega poslušalca in celo v boljšga človeka.

Najprej čaj, potem kava in danes že jajca!!! Waw!

Govorim namreč o kuhanju. Verjetn se tole mnogim ne bi zdel nč posebnga ampak zame je to "huge success". Po tem, ko je v sosednjem štuku zadišal po hrani je tud moj želodec sporočal da on bi tud jedu. In tko sm si vzela kakšno uro cajta (če štejemo da sm mogla še pojest) za svojo - kko bi se temu rekl - osebno rast (in pomanjkanje lakote seveda:)). Glede na to da so to JAJCA (vemo kok so krhka in kko hitr nardiš rumenobeli okrasek na ploščicah svojega stanovanja) se mi ni razbil noben (drugače ne bi tole mogla pisat kr bi verjetno nasjednji semester preživela zunaj obsega mojega stanovanja, medtem ko moja cimra ne bi mogla kraljevat v novi dodatni sobi, kr bi pucala jajca s ploščic :D). Dons si pa nism samo sama skuhala kosila, ampak tud prpravla teren za moje nadaljnje samostojno življenje. Sama seb sm s tem dokazala (in s tem tud drugim), da sm iz "tapravga testa". Nikol v življenju si nisem upala sanjat, da bom kdaj pršla do takšnega uspeha. Vedno sm bla tip človeka, ki rine nekam v svojo stran, čeprov sm se vedno bala izstopat in požret tisto kar je najbolj škodoval moji poti po kateri še vedno rinem v nemogoče. Lahko, da je ravno to tisto kar naredi življenje tako famozno.

Robyn - Be mine

Nasmeh je ključ dneva!

Svoje misli skrivam,

v kotičke svojih sanj,

iz oklepov nočnih mor se izvijam,

spet težak moj bo dan.

Da tega se znebila bi,

zbrišem vse slabe skrbi.

Dobre nazaj v glavo tiščim,

da iskreno se zopet nasmejim.

Moj začetek

Že prej sm načrtovala tale blog. Ampak nikol nism dobila pravega povoda, ker js in pisanje sva včasih skregana. V osnovni in srednji šoli so bili moji najhujši dnevi, kulturni dnevi, ker sm vedla da se takrat bližajo literarni natečaji in pisanje spisov. Čeprov se ja na konc vedno dobr izkazal (lohk se pohvalm, da sm dobila par nagrad na teh tečajih). Dons pa je moj povod sicer domača naloga, ki sem jo dobila na izobraževanju, ampak tud želja po pisanju, da misli k jih mam v glavi spravm na papir oz. v tem primeru v računalnik.

In tako se je začela moja nova zgodovina pisanja.
Za začetek bo to to, drugič pa mal več.