Okraski življenja

Če bi morala opisati vse podrobnosti, ki so se mi zgodile v zadnjih mesecih, bi rabila več kot eno objavo. Ampak potem bi to zvenelo kot telenovela, ki ima najmanj 300 epizod. Zato bom povzela tiste res nujne stvari, ki jih hkrati ne bi rada sama pozabila in se mi zdijo vredne jih zapisat.
Še pred poletjem, mislim, da je bil začetek junija,(ali julija, spomnim se samo močnega dežja in ni blo prav nič podobno poletju) sem odšla na zadnji sestanek na Radio Študent pred počitnicami. Kot sem že rekla je takrat močno padal dež in ker kot vedno sem hotela biti samostojna, si nisem organizirala prevoza preko društva, ampak je bil moj prevoz avtobus. Ko sem čakala na postaji Gospodarsko Razstavišče, je poleg mene stala gospa, ki je burno pazila, da se ne zmočim. Iz svoje torbice je celo povlekla paket robčkov in mi iz vozička obriše kaplje, ki so me ujele pri izstopanju iz avtobusa. Naenkrat pa se obrne k meni in mi reče: "Poglejte, rada bi vam dala tale šal. Pa ne iz usmiljenja, ali karkoli samo želim, da ga imate, ker vem, da vas zebe." Iz čistega šoka sem težko ugovarjala njeni odločitvi. Nato se odpravi na avtobus in odide. Ta dan je bil za 100% polepšan. Tudi druge stvari so se takrat zgodile, ampak ta trenutek je bil pika na i. Pa ne zato, ker sem dobila prelep šal, ampak zato, ker sem spoznala, da so na svetu tujci, ki so se pripravljeni odreči materialnim stvarem, da pomagajo drugim. Šal visi na zunanji strani omare, zato da me vsak dan spominja na ta dogodek.
Pred morjem sem še 1 teden preživela doma, kar je pomenilo veliko igranja in druženja s svojo sestro, se pravi mi nič manjkalo. Slabe stvari, ki so se dogajale doma, so skoraj že pozabljene in se mi zdi, da so počitnice za celotno družino pripomogle k dobremu vzdušju v naši hiši.
In potem morje: nove dogodivščine, svež morski zrak, poletne romance, in kar je najbolj pomembno skrbi, ki so se pojavljale me letom so potisnjene na stran. Čeprav sem veliko časa rabila, sem se na koncu le sprostila in pustila možganom, da se spočijejo. Glede na to, da sem sama bila na morju (prej sem vedno hodila s starši ali sestrično), je bil zame precejšen izziv. Ampak na koncu se je vse izteklo super. Dnevi so potekali divje, polni žura in smejanja. Le konec je bil žalosten, saj smrt prijatelja, si zapolniš za celo življenje.
In potem nazaj v Ljubljano, v običajno življenje.