"To da pridem do vaju je zame cel projekt!"

Je bil prvi stavek, ki sem ga izrekla svojemu prijatelju, ko me je prišel iskat izpred svojega doma. Potovanje k njima na drug konec Ljubljane, je bilo vedno zame posebno (vožnja in prestopanje z avtobusi znajo včasih biti zelo zanimivi, živita pa tik pod Šmarno goro). Ta petek pa je bil mogoče zame malo bolj stresen kot ponavadi, še posebej zaradi ukrepov v zvezi z virusom. Mislim predvsem na maske in ali bo šofer sploh odprl rampo.

Ampak tukaj sploh ni bilo problema. Masko sem že prej imela naštimano, šofer je prišel, me lepo pozdravil in mi spustil rampo ter dogovorila sva se kje me odloži. Na ciljni postaji pa je najina komunikacija rahlo zašla :) In seveda sem ostala na avtobusu. Mislila sem si, da bom pač že šla na naslednji postaji dol. In ker noben tudi tam ni šel dol, sem se peljala naprej, vse do končne postaje Gameljne. Ko se ustaviva se šofer prime za glavo in se mi začne opravičevati in da je čisto pozabil na kateri postaji bi me moral odložit. Takoj sem mu odvrnila, da sploh ni problema, da bom tako lahko izkoristila dan ker je bil tako topel in sončen. Ko sva se poslovila, sem si na telefonu odprla navigacijo in sledila pikicam (drugi telefoni imajo baje črte, moj ima pa pikice :)). Nekaj časa sploh nisem imela občutka, da sem še v Ljubljani. Bilo je veliko zelenja, hiše so bile velike in so bolj posamično stale, vsaka na svoji parceli. Mogoče pa tudi zato, ker sem takrat v tistem trenutku šla mimo table na kateri je pisalo Ljubljana :) Že prej sem omenila, da  je bil lep topel dan, nisem pa omenila, da to ni vedno trajalo dolgo. Že zjutraj so bile male plohice in dan nikakor ni dolgo zdržal s sončkom. In ravno, ko sem se oddaljevala območja poseljenega s hišami, je tudi mene zapustil sonce in name so začele padati velike kaplje. Ker streh ni bilo več, sem se skrila pod drevo, ki je lepo zaščitil meni najpomembnejše dele, voziček, mojo glavo in telefon. In tako sem par minut vedrila pod vsem tem zelenjem, ki me je obdajalo. Avti so vozili mimo in jaz sem čakala, da plohica mine. Nato se na nasprotnem pasu ustavi ženska, ki mi je ponudila pomoč in marelo (zaradi mene je za sabo naredila kar precejšnjo kolono). Lepo sem se ji zahvalila in ji pojasnila da resnično verjamem, da to le ne bo dolgo trajalo, marela pa mi ne bila v pomoč. In kmalu zatem, ko sva se poslovili, se je vreme res umirilo in lahko sem nadaljevala pot. Mogoče za deset minut? Spet je začelo padati, ampak tokrat veliko bolj. Morala sem spet najti drevo z gosto krošnjo in se pod njega skrila. Spet ni minilo dolgo, ko sta se pred mano ustavila dva avta. Iz njih so prišli trije moški in se napotili proti meni. Z velikim nasmehom na obrazih so mi ponudili spremstvo z dežnikom. Seveda sem jim obrazložila, da me do cilja loči še 400 metrov. Ker pa sem potem le obupala nad vremenom, sem jih prosila, da me ogrnejo v pelerino. Takoj, ko smo jo naštimali tako kot treba, se je seveda pojavilo sonce. Pogledala sem v nebo in glasno rekla HVALA! :) Vsi smo se glasno nasmejali. Zahvalila sem se jim, fantje pa so me še pospremili do varnega dela pločnika. Meni so oni polepšali dan, upam pa, da sem jaz njih s svojim pripetljajem vsaj malo nasmejala.

V vsej tej današnji situaciji, ki nas je morala distancirati drug od drugega, so ljudje ki brez težav pristopijo in ti pomagaji po svojih močeh. In hkrati slepo zaupajo drugim. Ko bi se morali “bati”, še vseeno znamo pristopiti drug drugemu. Kaj pa veš, mogoče pa jih pritegnil moj makeup :)

Težki časi, domača zdravila

No, pa sem tudi jaz pobegnila v svojo domačo karanteno. Včeraj sem med potjo domov razmišljala, da sem lahko srečna, da se v takih situacijah še vedno lahko zatečem k svojim domačim. Predvsem pa v kraj, kjer statistika še zaenkrat ni potegnila slabih rezultatov. Vem, da vsi čakamo na povratek na stare tirnice, ampak se mi zdi, da ima vsaka tako slaba stvar tudi neko pozitivno stran, če jo seveda najdeš. Sama po zadnjih izračunih nisem bila doma približno že leto in pol. Moje življenje v Ljubljani me je precej okupiralo in pa vmes se je vrinil še zlom gležnja. Zato mi je včerajšnji sončni dan na terasi v družbi najožjih članov družine bil prava terapija za mojo dušo.
Zdi se mi, da se nam v takih okoliščinah čas ustavi in nam Zemlja ponudi možnost preživeti ga na način, ki nam najbolj ustreza. Jaz ga bom porabila za ustvarjanje (domov sem vzela polovico kovčka materialov) in pa za druženje s svojo družino.
Ljudje moramo v takšnih trenutkih pokazati zakaj smo tukaj in zakaj nas je toliko. Da si pomagamo, da smo solidarni drug do drugega. In s tem tudi odgovorni drug do drugega. Če nas ne bi bilo toliko bi v tem trenutku pisala blog sama sebi :) Mati Zemlja že ve.
Čuvajte se in ostanite zdravi!

Božični čas in naši posebni člani družine

Vsak ima svoje obdobje, ko njegovi možgančki začnejo delovati kreativno. Po mojem blogu ugotavljam, da je to v času Božiča. Ampak kako ne bi, lučke na smrekci, lepo zavita darila, ki burijo domišljijo preden jih odpreš, domača potica in piškoti, pa še bi lahko naštevala. Ne bom rekla, da je vse to vplivalo name, ali pač

Kadar pridem domov, rada gledam filme. Prvič, ker v svojem stanovanju nimam tvja, drugič pa se zbere cela družina. Gledali smo film Beethoven. Če slučajno še kdo ni gledal, naj obnovim vsebino. V neki trgovini z malimi živali se zgodi rop. Ugrabijo kužke za nek eksperiment. Ker se med transportom prevrne tovornjak, kužki uspejo pobegniti pred zlobneži. Eden od njih pobegne k družini Newton. Kuža je rasel in jim zlezel pod kožo. Poimenovali so ga Beethoven. In seveda vsaka zgodba ima zaplet, ko hočejo Beethovna spet ugrabiti in ga pokončati. Za lep zaključek se je družina Newton podvizala in rešila Beethovna.
Del filma je bil zelo podoben dogodkom, ki jih zadnje čase vidim na facebooku, majhne kletke, groba roka... Na srečo imam okoli sebe veliko ljudi, ki so bolj ljubitelji živali. Ampak si želim, da bi bilo na svetu več Newtonov kot pa zlobnežev.

V teh trenutkih se mi zdi, da moramo pomisliti tudi na tiste, ki nam na svoj poseben način izkazujejo svojo ljubezen. Pa naj bojo to psi, mačke, hrčki, ribice, želve... Nekoga, ki nas je najbolj vesel, ko pridemo k njim domov.

Dragi Božiček

Že kot majhna deklica sem ti vedno pridno pisala in kot vedno si mi izpolnil želje in mi prinesel prav tisto, kar je bilo napisano v mojem pismu. Najbolj sem se veselila jutra, ko je smo skupaj z družino dobesedno skočili ven iz postelje odpirat darila. Vsako leto sem se ti hvalila kako pridna sem v šoli in ti naštevala svoje dosežke. Zato si me verjetno tudi zato razvajal in mi puščal precejšnja darila.

Naj ti povem, da sem tudi letos bila pridna. Sicer diplome še nisem zaključila, ampak večina izpitov pa je že za mano. Tudi na plesnem področju mi je šlo. V tekmovalnem delu sem osvojila eno bronasto in eno srebrno medaljo. Odplesala pa sem že tudi nekaj predstav.
Odrasli svet mi je koncno pokazal kako pridno plačevati mesečne položnice in druge zadeve.
Zato dragi Božiček bi ti tudi letos rada napisala pismo, ki pa bo vseeno malo drugače kot prejšnja leta.
Rada bi se ti zahvalila za:
- odlično stanovanje, v katerem lahko bivam in raziskujem svoje zmožnosti
- mojo družino,  ki mi pomaga pri stanovanju in drugih zadevah, da sem se lahko mirno vselila
- mojega bratranca Roka, ki mi je pomagal pri urejanju stanovanja
- mojih prijateljih, ki so mi pomagali, da imam vse urejeno in seveda, ki še in še vedno skrbijo za moje mentalno zdravje :)
- za super ljudi, ki so okoli mene in moje življenje preprosto delajo bolj fascinantno.

Drugih stvari si letos za Božič ne želim, saj sem že dobila več kot dovolj.

Za drugo leto sva pa spet na vezi.

Tvoja vedno pridna Ines

Stvari, ki se na prvi pogled zdijo tako majhne, dokler ne ugotoviš kako velike so v resnici.

Pred kratkim sem gledala objavljen video o fantku in psu. Že v naslovu piše, da je ta video nekaj kar vam pogreje srce. Ampak meni je privabilo solze v oči. Pa ne zato, ker bi bil video žalosten. Prav lep je. Prikazuje odnos med fantkom in psom, predvsem pa kako je pes lahko čuten in občutljiv... celo bolj od kateregakoli človeka. Spomnila sem se, da sem tudi jaz imela nekoga takšnega, ki je včasih na mojo situacijo bolje odreagiral, kot kdorkoli od mojih najbližnjih.

Zato se mi je zdelo prav, da mu posvetim tole objavo.

Dragi moj!
Čeprav se nisva veliko videla, sem vedno pomislila nate. Kadar sem prišla domov, sem vedno slišala tvoje lajanje in nekako verjela da me slišiš nazaj skozi odprto okno. Še vedno se spomnim prvega dne, ko so te prinesli domov, si položil glavo čez moj vrat, kot znak čiste ljubezni na način ki si jo znal pokazati le ti. Tvoje navdušenje pa je bilo nakazano z mahanjem repa in naslanjanjem na mojo desno nogo, da sem te lahko pobožala. Tudi kadar je bil moj dotik nenamerno grob, nisi nikoli renčal name, kaj šele da bi me ugriznil. Vedno si bil zaščitniški in zelo ljubeč. Upam, da sem bila tvoj dober advokat :) Rada te imam

Ene so super, druge so zoprne, ampak vsi jih damo čez... ali končno prava objava

...spremembe. Naj se še sliši tako klišejsko, vendar je res. Naše življenje je sestavljeno iz različnih poglavij in ponavadi so spremembe tiste, ki ponazarjajo začetek ali konec nekega poglavja. In potem se obrne novi list in "voila" tukaj je tvoje novo življenje.
Zame so velike spremembe zelo težko prebavljive in trenutno doživljam eno največjih v svojem življenju, zato si lahko
predstavljate kako se na to navaja moj želodec z vsemi stresi in drugimi zadevami. Že v naslovu je napisano, da vsi jih damo čez, kar pomeni da jaz nisem nobena izjema. Če bi pisala knjigo o sebi, bi jo verjetno naslovila: "Študentka, ki je šla na svoje!" Res je, svoje študentsko življenje sem zamenjala na svoje.

Nisem posebna... ali pač?

... ampak ali nismo vsi? Naš mali svet je poln posebnežev in to je tisto kar ga dela pisanega,... posebnega. Sama sebe nikoli nisem imela za genija. Samo prilagodila sem se. Delam natanko tisto, kar živali počnejo že milijone in milijone let. Prilagodijo se, zato da preživijo. Tako so preživeli najmočnejši.

Moje roke in noge niso funkcionalne, zato sem morala poiskati način, ki mi bo omogočil, da se prilagodim in preživim. Moja prilagoditev ne pomeni podrejanje drugim. Preprosto pomeni le z danimi možnostmi, pridobiti najboljše. Ustvarjanje z usti zame ni nič posebnega. Le kadar ustvarim kaj zase mi daje neko posebno zadovoljstvo in takrat tudi nahranim otroka v sebi. A vsem drugim se zdi to nemogoče in posebno, saj nas je zelo malo takih, ki smo roke zamenjali za usta, (nekateri so celo noge). Malo nas je takih, ki smo se prilagodili in postali močnejši. In malo je drugih, ki so se prilagodili na drugi način in tretji na tretji način... in smo spet na celem svetu.

Verjamem, da vsak v sebi skriva svoj talent, svojo prilagoditev. Vsak je močen. Le vzeti si je treba čas in to najti.