"To da pridem do vaju je zame cel projekt!"

Je bil prvi stavek, ki sem ga izrekla svojemu prijatelju, ko me je prišel iskat izpred svojega doma. Potovanje k njima na drug konec Ljubljane, je bilo vedno zame posebno (vožnja in prestopanje z avtobusi znajo včasih biti zelo zanimivi, živita pa tik pod Šmarno goro). Ta petek pa je bil mogoče zame malo bolj stresen kot ponavadi, še posebej zaradi ukrepov v zvezi z virusom. Mislim predvsem na maske in ali bo šofer sploh odprl rampo.

Ampak tukaj sploh ni bilo problema. Masko sem že prej imela naštimano, šofer je prišel, me lepo pozdravil in mi spustil rampo ter dogovorila sva se kje me odloži. Na ciljni postaji pa je najina komunikacija rahlo zašla :) In seveda sem ostala na avtobusu. Mislila sem si, da bom pač že šla na naslednji postaji dol. In ker noben tudi tam ni šel dol, sem se peljala naprej, vse do končne postaje Gameljne. Ko se ustaviva se šofer prime za glavo in se mi začne opravičevati in da je čisto pozabil na kateri postaji bi me moral odložit. Takoj sem mu odvrnila, da sploh ni problema, da bom tako lahko izkoristila dan ker je bil tako topel in sončen. Ko sva se poslovila, sem si na telefonu odprla navigacijo in sledila pikicam (drugi telefoni imajo baje črte, moj ima pa pikice :)). Nekaj časa sploh nisem imela občutka, da sem še v Ljubljani. Bilo je veliko zelenja, hiše so bile velike in so bolj posamično stale, vsaka na svoji parceli. Mogoče pa tudi zato, ker sem takrat v tistem trenutku šla mimo table na kateri je pisalo Ljubljana :) Že prej sem omenila, da  je bil lep topel dan, nisem pa omenila, da to ni vedno trajalo dolgo. Že zjutraj so bile male plohice in dan nikakor ni dolgo zdržal s sončkom. In ravno, ko sem se oddaljevala območja poseljenega s hišami, je tudi mene zapustil sonce in name so začele padati velike kaplje. Ker streh ni bilo več, sem se skrila pod drevo, ki je lepo zaščitil meni najpomembnejše dele, voziček, mojo glavo in telefon. In tako sem par minut vedrila pod vsem tem zelenjem, ki me je obdajalo. Avti so vozili mimo in jaz sem čakala, da plohica mine. Nato se na nasprotnem pasu ustavi ženska, ki mi je ponudila pomoč in marelo (zaradi mene je za sabo naredila kar precejšnjo kolono). Lepo sem se ji zahvalila in ji pojasnila da resnično verjamem, da to le ne bo dolgo trajalo, marela pa mi ne bila v pomoč. In kmalu zatem, ko sva se poslovili, se je vreme res umirilo in lahko sem nadaljevala pot. Mogoče za deset minut? Spet je začelo padati, ampak tokrat veliko bolj. Morala sem spet najti drevo z gosto krošnjo in se pod njega skrila. Spet ni minilo dolgo, ko sta se pred mano ustavila dva avta. Iz njih so prišli trije moški in se napotili proti meni. Z velikim nasmehom na obrazih so mi ponudili spremstvo z dežnikom. Seveda sem jim obrazložila, da me do cilja loči še 400 metrov. Ker pa sem potem le obupala nad vremenom, sem jih prosila, da me ogrnejo v pelerino. Takoj, ko smo jo naštimali tako kot treba, se je seveda pojavilo sonce. Pogledala sem v nebo in glasno rekla HVALA! :) Vsi smo se glasno nasmejali. Zahvalila sem se jim, fantje pa so me še pospremili do varnega dela pločnika. Meni so oni polepšali dan, upam pa, da sem jaz njih s svojim pripetljajem vsaj malo nasmejala.

V vsej tej današnji situaciji, ki nas je morala distancirati drug od drugega, so ljudje ki brez težav pristopijo in ti pomagaji po svojih močeh. In hkrati slepo zaupajo drugim. Ko bi se morali “bati”, še vseeno znamo pristopiti drug drugemu. Kaj pa veš, mogoče pa jih pritegnil moj makeup :)